Kiron, kot kentaver, pol človek, pol konj:
kot ideal največje sinhronosti in povezanosti med jahačem in konjem.
Celostni tečaj zato, ker v nasprotju s klasičnim enostranskim pristopom poleg telesnega nivoja dela tudi z čustvenim, energijskim in duhovnim telesom, tako jahača, kot tudi konja.
Poleg omenjenih nivojev Celostna jahalna šola temelji na:
~ iskanju jahačevega notranjega ravnotežja,
~ iskanju sinhronosti med mislimi in telesom,
~ ozaveščanju svojih lastnih miselnih vzorcev,
~ upoštevanju individualnosti - jahačeve in konjeve,
~ samospoznavanju in nenazadnje,
~ na iskanju harmonije v odnosu dveh različnih bitij, da bi se gibala kot eno.
Naše delo s konji temelji na konceptih naravnega konjeništva ter na odgovornem in etičnem pristopu do konj. Jahamo z uzdo brez žvale, z mehkim sedlom, sedlom brez ogrodja, učimo pa se jahati tudi brez sedla.
Jahalni trening je podprt tudi z:
~ učenjem telesne, neverbalne komunikacije ob in na konju
~ vodenjem, delom 'na tleh', igranjem s konjem
~ vajami za zavedanje telesa
~ vajami za večjo energijsko pretočnost
~ učenjem višje čutilnega zaznavanja
~ učenjem zavedanja moči misli in namere
~ sprostitvenimi tehnikami na konjskem hrbtu
~ in še marsičem, kar se ustvarjalno porodi iz unikatnega odnosa med konjem in jezdecem
Jahanje tako postane posvečeno dejanje, ki nas preobraža, poglablja naše življenje in nas pelje v višje nivoje zavesti.
It's not just about horse skills,
it's about life skills!
Ko se enkrat naučimo prepoznati sporočanje, silo in energijo bitja tako drugačnega od nas, lahko šele prepoznamo sporočila, silo in energijo s katerimi se Življenja trudi komunicirati z nami. Ko s konjem vzpostavimo harmoničen odnos, se naučimo orodij, kako ga vzpostaviti tudi z lastnim Življenjem.
Tečaj je primeren za začetnike, kot tudi za izkušene jahače, ki želijo celostno izpopolniti svoje vlogo jahača in so pripravljeni na intenzivno delo na sebi.
Za konja še zdaleč ni samoumevno, da na svojem hrbtu nosi jahača. Ujahavanju mladega konja se reče 'ulamlanje', kar pomeni, da se konja pripelje do trenutka predaje. To je tisti trenutek, v konjevi psihi, ko se kot plen sprijazni s smrtjo in se neha boriti, ter se na milost in nemilost prepusti svojemu dominatorju. Danes je več metod ujahavanja, naravno konjarstvo se zavzema za bolj konju razumen pristop, ki traja veliko dlje, vendar ne glede na vse se gre za to, da se konju odvzame njegova občutljivost, njegov naravni odziv. Sicer je en velik del njegove občutljivosti že genetsko zmanjšan, glede na to, da že toliko generacij živijo kot udomačene živali, vendar vseeno ni zanemarljiva cena, ki jo morajo plačati za naš 'užitek'.
Klasično in športno jahanje temelji še na uporabi hude bolečine s katero se konji na vsakem koraku ukloni jahaču. Ostre brzde, ostroge, trda sedla, zvezani konji s premnogimi vrvmi in pomožnimi vajeti so sredstva izjemne bolečine, sploh, če so v neveščih rokah in romantična podoba svobode na konjskem hrbtu je v resnici kruto in hudo mučenje za bitje pod njim.
Nočem vas odvrniti od jahanja, želim si le, da se zavedate, kaj to pomeni. Našim konjem smo odvrgli vso opremo, ki povzroča bolečino, delajo po eno do dve uri na teden, pet mesecev med zimo imajo čisto pavzo od dela z ljudmi. Ne menjamo jih, ne prodajamo, so naša družina in bodo do svoje naravne smrti z nami. Živijo karseda naravno življenje v čredi, v prostem hlevu z velikim izpustom. Ne treniramo njih, da bi kot roboti ustrezali človeku, pač pa treniramo sebe, v senzitivnosti, prisotnosti, subtilnosti in široko odprtem srcu ter zavesti, da lahko delamo z njimi na način, ki jih je vreden in je obenem neverjetni doprinos našemu celostnem bitju.
Če bi bili zares dosledni in pošteni, bi moral človek, predno stopi pred konja čez kar nekaj iniciacij, kjer bi se učil določenih vrlin. Na primer: osredotočenosti bi se učil z zen lokostrelstvom, mehkega in preciznega gibanja z tai chijem, ritma in telesnega izražanja s plesom, nežnosti z poglobljenim opazovanjem in branjem poezije, dotika z delom z glino, čutenja v obredih svetega ljubljenja, pretočnosti skozi ustvarjalnost, izražanja v ljubečih skupnostih in predvsem bi se moral naučiti empatije, da bi lahko stopil v polje vse-prepletenosti, kjer bivajo kopitarji.
Sicer se bomo pa vseh teh vrlin učili ob konju, šli bomo počasi, da ustvarimo naše telo v tako senzitiven instrument, da bomo nekoč lahko slišali subtilna prigovarjanja lastne duše.